Libanonske meze

Lastnica gostilnice s hrano z Bližnjega vzhoda Libanonske meze in drugi užitki na “internacionalni” Trubarjevi ulici je kljub temu, da smo prijatelji, pred naročilom projekta oklevala. Naše stanovanje se ji je zdelo izčiščeno in minimalistično, bila je v dvomih, da se lahko tako vživimo v njeno dušo in izvedemo njene sanje; interier, ki je v osnovi minimalističen, vendar začinjen z arabskimi motivi.

V izčrpnem pogovoru mi je predstavila svojo vizijo lokala z izdelanim “mood boardom” in takoj mi je bilo jasno, kaj si želi; asketsko osnovo iz pristnih materialov, ravno pravo mero orientalskega kiča, topel in unikaten ambient, kjer se bodo gostje počutili dobrodošle. Pomirila sem jo, da delim njen pogled na to, kakšna bi morala biti gostilnica. Naročnik, ki točno ve, kaj hoče, ni nujno tudi težaven naročnik.

Ko smo se lotili dela, je bil lokal že kompletno opremljen v budoir slogu, če lahko tako imenujemo mešanico pudrastega odtenka na stenah, tapisona, težkih zaves, pernatih lestencev in glamuroznih tapet; ni potrebno poudarjati, da smo se znebili prav vsega in začeli na točki nič; z izjemo kuhinje smo prostor olupili in ga na novo zasnovali. Začeli smo na začetku: z načrtom razporeditve opreme, dimenzioniranjem miz in sestavljanjem kompozicij za manjše in večje družbe.

Na Bližnjem vzhodu je navada, da se ob jedeh sedi na udobnih blazinah na tleh; v takšno predrznost se nismo spustili, lokal smo želeli približati domačim gostom in turistom. Je vaša babica na obisku kdaj negodovala nad prenizkim kavčem, s katerega je težko vstati? No, to! V spomin se nam je prikradla znana čevabdžinica, kjer so nizke mizice izhod v sili, ko so vse “normalne” zasedene.

Odločili smo se za kompromis; različni ambienti oddajajo različne vibracije. Lokal smo razdelili na “lounge”, ki se po potrebi spremeni v oder za glasbeni in plesni program, na del za zaključene družbe, na barske stole za “na hitro” in na osrednji prostor, kjer se mize spajajo ali delijo glede na potrebe in število gostov. Lounge se je proti pričakovanjem najbolj prijel in bi mu zlahka namenili več prostora.

Steno, ki je vidna z ulice in pritegne mimoidoče, smo obarvali v indigo modro, osvetlili z LED trakom in nanjo obesili zaveso iz arabesk, ki jih je za lokal oblikovala Pleksimanija. Izdelane so iz recikliranega materiala, polipropilena. Enaka zavesa zastira hodnik, ki vodi do skladišča in sanitarij.

Kotiček, ki se lahko spremeni v oder, je opremljen s premakljivim pohištvom. Pred kuliso osvetljenih arabesk so postavljeni mehki kvačkani tabureji, ki jih je spletla Soba z razgledom. Kotiček je bil mišljen za prehodne goste, pa nas je presenetil in se izkazal za najbolj priljubljenega. Če je sila, se na tabure stisneta tudi dve riti, okrogla miza pa je kot nalašč za “meze”, manjše porcije toplih in hladnih jedi, ki si jih ob druženju delimo.

Kavč v “lounge-u”je nižji od običajnih, načrtovali smo najnižjega, kot smo si ga sploh drznili izrisati. Če bi delali ponovno, bi se morda opogumili in ga nadomestili z blazinami na tleh. Nizki mizici sta obloženi z originalno arabsko keramiko. Na tem kavču prijetno siti gostje včasih tudi zadremamo.

Šank je dobil novo preobleko – oblogo iz značilne orientalske keramike. Nasproti so visoke barske mizice in visoka klop; kot nalašč za tiste, ki bi poklepetali z osebjem za šankom. Nad njim se bohotijo kičaste luči, kupljene na arabski tržnici, ki na belih stenah ustvarjajo zanimive vzorce. Tako keramika kot luči dajo lokalu avtentičen pridih in se ujemajo z glinastimi svečniki, ki jih je izdelala Saška Sonja Sagadin.

Za pristaše klasične višine sedišč in miz smo poskrbeli z udobnimi klopmi, za katere se lahko stisne tudi nekaj več gostov, kot predpisujejo normativi; tako smo dobili kotičke za zaključene družbe. Zamislili smo si zanimivo razgibano kompozicijo blazin, s katerimi smo obložili stene, večino jih je zašila šivilja, med njimi pa so tudi originali iz različnih držav Bližnjega vzhoda, lastnica vam bo razložila, kateri vzorec je tipičen za posamezen narod.

Za lokal smo izdelali barvno paleto in mu tako določili celostno podobo. Ker gre za polkletni in kletni prostor, smo poskrbeli za sončno podobo z epoksijem v barvi kurkume, ostali odtenki indigo, turkizna, bordo in zlata pa so značilni za arabski svet. Zadnji del lokala je urejen fleksibilno; mize se spajajo v večje in manjše kompozicije glede na število in potrebe gostov. Stoli so nabrani na bolšjakih, restavrirani, nekateri so tudi obarvani. Na bolšjaku je kupljena tudi prava slovenska kredenca, v kateri hranijo krožnike za goste.

»Najbolj sem bila navdušena nad Špelinim talentom, ker to je talent, da popolnoma zapopade in razume naročnika. V mojem primeru je bil to kar zahteven, svojeglav naročnik, ki je zelo dobro vedel, kaj hoče, kaj mu je všeč, kaj ne. Želela sem ustvariti gostilnico, kjer se bodo v prijetni atmosferi gostje sprostili ob dobri hrani; interier, ki ima pridih “arabskega”, ampak z občutkom, brez pretiravanja, brez pretiranega kiča. Kjer so posamični detajli v prostoru pomembni in se pogovarjajo z drugimi nekoliko manj orientalskimi elementi, ob tem, da sem se zavedala nevarnosti, da bi gostilna, ki je locirana v polkletnem prostoru lahko delovala temačno.
Prostorama je s svojim znanjem, kreativnostjo in izkušnjami moje želje, seveda v okviru nekih danih omejitev, v celoti uresničila. Zelo sem zadovoljna z rezultatom. Hvala Prostorama! :-)!«

Alja