D.O.M.A.

Tri leta sva iskala idealno stanovanje; potrebno popolne obnove, z balkonom, na dobri lokaciji, kjer bi vse lahko opravila peš ali s kolesom. Radovednost naju je pripeljala na ogled novega stanovanja v centru Ljubljane in ugotovila sva, da nama je všeč, čeprav je ustrezalo le zadnji zahtevi. Presenetljivo je bila razporeditev prostorov takšna, kot bi jo narisala tudi sama. Balkon so nadomestila okna do tal, na ideale pa sva za nekaj časa pozabila ;-)

Seveda me dejstvo, da je bilo stanovanje novo, ni odvrnilo od tega, da ga ne bi ponovno razkopali; elektriko je bilo potrebno napeljati na nove lokacije, da bi priključki ustrezali projektu notranje opreme in osvetlitve. Grafitno sive ploščice v predsobi so ostale, pridružila se jim je omara v enakem odtenku, z luknjami namesto ročajev.

Stranico omare sva obarvala z barvo za table, na njej si puščamo sporočila in pišemo nakupovalne sezname, najmlajša članica družine pa tudi kaj nariše. Večina opreme v stanovanju je izdelana po naročilu; ne zato, ker bi oblika prostorov zahtevala pohištvo po meri, ampak zaradi moje želje po unikatnih rešitvah, ki sva jih izumljala skupaj z izkušenim mizarjem. Ob vstopu v osrednji bivalni prostor se pogled ustavi na fotografiji piranskega svetilnika; posnel jo je Alain, da ga spominja na domači kraj.

Predsoba je v celoti obarvana v modrovijolično. Ozko ogledalo odseva pogled skozi okno. Leseni paneli v indigo barvi zakrivajo hrbtišče omare. Prvotna ideja za obdelavo panelov je bila jesensko listje, zalito s smolo. Po številnih neuspelih poskusih sva z mizarjem krtačen les, pobarvan s prekrivnim mat lakom, s smolo polivala in ustvarila svetleče proge, podobne vosku, ki polzi po sveči. Paneli pritegnejo vsak pogled in so namočnejši poudarek v prostoru, seveda pa tudi moj najljubši element v stanovanju.

V interierju ni značilnih “prostoramskih” barv; če bi jih izbirala danes, bi bili tudi paneli in predsoba bolj nevtralni. Pri opremi so uporabljeni osnovni materiali: les, steklo, kovina. Trudila sem se za iskrenost materialov brez imitacij kot je keramika, ki oponaša les ali kamnita obloga, ki oponaša zid. Hrastov parket in masivna miza na steklenih nogah sta obdelana z naravnimi olji, ostalo pohištvo je v beli barvi. Vse površine so takšne, da z obrabo le pridobivajo na žlahtnosti; nismo želeli biti sužnji svojega stanovanja. Tudi odtis malih zobkov na klubski mizici je lep spomin.

Alainov najljubši del stanovanja je kuhinja, v njej kot amaterski kuhar preživi največ časa. Tu nastaja tudi njegov kuharski blog. Je minimalistična in funkcionalna – laboratorij za kulinarične eksperimente. Ker nimamo balkona, na mini vrtičku na kuhinjskem pultu pridelujemo začimbnice.

Kuhinjska postavitev je funkcionalna; v nizu visokih omar se skrivajo hladilnik, zamrzovalnik in pečica, pa tudi nepogrešljiva omara z vtičnicami za male gospodinjske aparate in z izvlečnim lesenim pultom. Na njem lahko režemo, valjamo, mešamo, kalimo semena, ko pa zapremo vrata, je kuhinja pospravljena. Nizek del kuhinje sestavlja otok s pomivalnim koritom in kuhalno ploščo, s predali z obeh strani. Odpirajo se s profilom, ki teče okrog in okrog otoka, zato ima pult lebdeč videz.

Kuhar si je zaželel delovno površino iz nerjavečega jekla, ki počasi pridobiva sledi uporabe, ki jo bodo oplemenitile. Prednosti inox pulta je veliko; privarjeno korito brez robov, trpežnost, neobčutljivost na visoke temperature… slabost je bila le čiščenje, pa smo težavo uspešno rešili z Enjo vlakni za čiščenje brez kemikalij, ki jih zdaj navdušeno uporabljamo tudi na vseh ostalih površinah v stanovanju.

Vsak projekt notranje opreme ima najpomembnejši del – projekt osvetlitve. Pomembno je, da imamo več virov svetlobe, delovne in ambientalne, ki jih po potrebi menjamo. Nad mizo in ob steni sva izbrala luči slovenske znamke Vertigo Bird. Najboljši vir svetlobe se skriva za paneli; z LED trakovi vsak večer diskretno osvetlimo prostor.

Zvijajoča se luč Pipe je bila dolgo na seznamu želja, končno sem si jo kupila za rojstni dan. Modularen kavč lahko sprejme veliko obiskovalcev, saj se iz kotnega zlahka spremeni v dva troseda. Ko gledamo televizijo, pod noge premaknemo tabure. Snemljiva prevleka iz srebrne tkanine je bila mišljena kot navezava na inox površine, vendar se ne obnese najbolje, saj se je kovinski efekt začel luščiti. Nadomestila jo bo nova iz ekološkega bombaža. Pri naročnikih si takšnih eksperimentov ne bi privoščila, doma pa za svoje napake odgovarjamo le sami sebi.

Pleksi panel za kavčem tvori komplet s klubsko mizico in TV elementom. Zadaj se skrivata dva nepogrešljiva delovna kotička, kjer najpogosteje vlada nepoklicanim očem skrit ustvarjalni nered. Skozi luknje lahko opazujeva, kaj se dogaja v prostoru. Zanimivo je, da obiskovalci tega prostorčka sploh ne opazijo, dokler nekdo od domačih ne izgine za panelom.

Navdih za kopalnico je prišel iz narave, natančneje iz alpskega sveta. Najprej je bilo potrebno odstraniti rjav mozaik, ki je že bil položen po stenah, ko sva stanovanje kupila. Stenske površine, izpostavljene vodi, sva zaščitila s pralno barvo v tolmunsko zeleni barvi. Pod okni so nasuti prodni kamni. Umivalnik stoji na inox pultu. Notranja stran vratc visečih omaric skriva ogledalo; imela sem v mislih, da se ne želim vsakič gledati, ko si umivam roke.

WC in bide sta že bila v stanovanju, sicer se verjetno ne bi odločili za pravokotno obliko, smo pa vsaj ugotovili, da ta pri daljšem sedenju sploh ne moti. Steno krasi kompozicija rolic papirja; Alainova domislica, ki se je izkazala za nadvse uporabno. Nasproti školjke je nepogrešljivo obešalo za časopise in sudoku, iz istega kompleta prihaja obešalo za brisače. Drsna vrata zapirajo prostorno tuš kabino, ki smo jo obložili z enako keramiko, kot je že bila po tleh.

Nasproti tuš kabine enaka vrata zapirajo “mini utility” s pralnim strojem, likalno desko, policami s koši za umazano perilo in s pralnimi praški. Alain je za vrata narisal vzorec, natisnjen na satinirani foliji in nalepljen na steklo. Motiv se po drsnih vratih spušča kot slap in zakriva pogled na vsebino omare, vrata v tuš pa ščiti pred vidnimi sledovi vodnih kapljic.

V spalnici prevladuje les. Masivno oljeno leseno posteljo z nočnima omaricama dopolnjuje visoko vzglavje iz brezovih debelc. Podviga lepljenja na steno sem se lotila kar sama, trajalo je nekaj dni, rezultat pa bi bil vreden tudi večjega truda, saj je obloga ravno prav lahkotna, stena pa zaščitena. Ni ga lepšega, kot se pri večernem branju knjige nasloniti na takšno vzglavje.

Glavna osvetlitev spalnice je bela luč na beli steni. Ko leživa in jo gledava, se nama zdi, da opazujeva sončni mrk ;-) Drsna vrata iz srebrnega mat stekla zapirajo garderobno omaro. Spalnico sva z dodatnimi “nevidnimi” vrati, ki se obarvana z zidno barvo zlijejo s steno, povezala z otroško sobo. Ta je pred tem imela dostop samo iz dnevne sobe. Ko otrok malo odraste, lahko vrata ponovno zapremo s knaufom.

Soba dveletne Žive je najbolj barvit prostor v stanovanju, čeprav je tudi tukaj pohištvo v nevtralni beli in sivi. Barvni poudarki so v obliki dodatkov, ki se bodo po potrebi menjali; trenutno prevladuje zelena. V sobi je dvoje vrat; nova vodijo v spalnico, stara pa zakrivajo indigo paneli v dnevni sobi. Med paneli in vrati je ostalo nekaj prostora, ki ga izkoristimo za igranje Narnije.

Veliko omaro z drsnimi vrati smo potiskali z motivi dreves, na katere bo juniorka lahko lepila listke, rože, snežinke ali ptiče in tako sooblikovala podobo svoje sobe. Kot vsi otroci tudi ona nadvse rada riše, umetnine ustvarja na stolu Janeza Suhadolca, darilu prijateljev.